Glavni materiali, ki se uporabljajo za hidravlične cevi, vključujejo bakrene cevi, jeklene cevi, gumijaste cevi, najlonske cevi in plastične cevi. Vsak material ima svoje prednosti in slabosti in je primeren za različne namene.
Bakrene cevi: bakrene in medeninaste cevi imajo dobro toplotno prevodnost in odpornost proti koroziji, vendar manjšo trdnost, zaradi česar so primerne za srednje- in nizkotlačne hidravlične-sisteme. Bakrene cevi so fleksibilne in jih je enostavno upogniti, medtem ko imajo medeninaste cevi večjo trdnost.
Jeklene cevi: Jeklene cevi imajo visoko trdnost, visoko togost, dobro tlačno odpornost in odpornost na olje. Pogosto se uporabljajo v hidravličnih sistemih z visokim-tlakom in visoko{2}}močjo. Brezšivne jeklene cevi se običajno uporabljajo v srednje- in visoko{4}}tlačnih sistemih, medtem ko so varjene jeklene cevi primerne za niz-tlačne sisteme.
Gumijasta cev: Gumijaste cevi so prilagodljive,-blažijo udarce in-zmanjšujejo hrup, zaradi česar so primerne za povezovanje komponent z relativnim premikanjem. Visokotlačne-gumijaste cevi so izdelane iz-oljnoodporne gume in plasti pletene jeklene žice, nizkotlačne-gumijaste cevi pa so ojačane s platnom.
Najlonske in plastične cevi: najlonske cevi imajo visoko preglednost, kar omogoča opazovanje pretoka hidravličnega olja in so primerne za srednje- in nizkotlačne-sisteme. Plastične cevi so odporne-na olje in so poceni, vendar imajo nizko tlačno odpornost in se večinoma uporabljajo v-nizkotlačnih cevovodnih sistemih, kot so cevi za povratno olje in cevi za odvod olja.
